Moja duša gori

ko telo kriči,

v medlih vzdihih

je strah,

svetijo temne luči,

sama sem v temi.

Obzorje izginja

izpred mojih oči

in

luna podi oblake 

po nebu,

zvezd nikjer ni.

V natrpani sobi 

je disko žur,

prašna ogledala

v njih odsev nemih ljudi

vrtijo se v krogu,

plešejo zadnji ples?

V mestu,

ki diha,

v mestu, 

ki greši

sreče ni,

le zrak,

z žalostjo prežet

verjame v usodo

sveta,

ki ga več ni.

Tam,

kjer sredi ničesar

znova vznikne dan,

tam tudi bolečina izgine.

…

Odprem oči.

Anabea