Pesem mu je napisala,
ker bi rada mu jo dala.
In je šla v njegovo mesto,
gledala je tja na cesto.

Mrzle noge tam stojijo,
mrzle roke ledenijo.
Mrzla duša jo boli,
a srce kar hrepeni.

Dolgo je na mrazu stala,
dolgo ga je tam čakala,
Ampak njega ni bilo;
njej je zdaj še bolj mrzlo.

Pesem še drži v dlaneh,
solze v njenih so očeh.
Šla domov je, s hudo rano.
Pač, ljubiti ni ji dano. 

Katarina Ambrož