Ni še jutro, gledam morje v temi,
Mirno je kot ogledalo, vendar ni črno,
Seva toplino včerajšnjega sonca,
Svetlobno nakopičenost preteklosti...

Podajam s čolničkom se v umirjenost,
Gledam lasten odsev v morju,
Ki je vedno vesel odsev moje notranjosti.
Skrbi so pozabljene v trenutku večnosti...

Izza horizonta svetloba počasi puhti,
Oranžno rumeno zlato se dvigne iz morja,
Preplavi temne kotičke duše,
Napolni srce z močjo tramontane
In tiho vzalovi morje lepote.

Spomini jutra so v meni,
Ko se je morje mirno zleknilo ob obalo,
Ko sem sredi neskončne vodne ravnine,
V spokojnosti duševne miline
Gledal mogočno rojstvo dneva
In se je sonce z žarki pogovarjalo
Z utripom mojega srca.

Pasati so ogreli moje misli,
Kakor da bi bil v puščavah sveta
In vseeno izkusil morja Zemlje
V malem čolničku sredi sončnega vzhoda...

Zato v meni so spomini jutra,
Ko v temi pričakoval sem rojstvo življenja...

Weirdness