
so stvari ki jih noben
svinčnik, tipkovnica, čopič ne reš.
u bistvu
če začneš rešvat probleme s pisanjem -
ojej, pjeb -
čaka ti živlene samote in zavrniteu in tišin.
ko vidm enga mulca v osnovni,
kko tišči nos med knige,
pr seb tiho upam:
prosim, ne dobit želje po pisanju.
ostan bralec,
nej ostali idioti razbijajo levi možgan z dramo
in desn možgan z kafé latte.
še zmeri,
če bi me kdo vprašu -
kaj bi spremeniu, če bi še enkrat mel izbiro -
bi reku isto,
vsakič,
in vsakič tisoč let isto;
hotu bi vedet v osnovni, d hočem pisat.
fak, alpa v sredni.
šit, celo na faksu.
kadarkol prej - kot pa - prepozn.
tko sm se en dan -
polet, začetek julija, leta 2009 -
odloču, da bom pisatl.
ne bom lagal.
od leta 2009 do dans sm mogoč vzel frej dan od tipkanja
glih kokr mam prstov na nožicah in ročicah.
neumorno.
vsak dan.
po eno pesm.
po kratko štorijo.
nikol romanticizirano, nikol "po navdihu".
mene je gnala disciplina.
pisal sm - in še zmeri počnem isto - kot da grem v fabriko na šiht.
2,000 besed na dan.
brez izgovorov.
brez čakanja na "muzo". ### whatever the fuck that means ####
če bi čaku na inspiracijo
vsa ta leta,
bi meeejbi napisau glih 20 pesmi.
romana ne bi končal nobenga.
ustvaru ne bi nič.
ampak --------------
---------- klub vsej tej disciplini in čisti predanosti
pisani formi,
nism prav tako -----
------ ustvaru nič.
čist vseen če bi kej napisau.
alpa napisau popovnoma nič.
vse ista razlika.
zdej pa,
če temu rečem feniks -
al ptica pevka -
al Buda -
zdej nimam več izbire.
zame je to postala droga.
nekteri ustvarjajo, ker hočjo probat.
da vidjo kaj bo.
pač, nimaš kej zgubit.
js ustvarjam, kr sm zgubu zarad tega vse.
in ne gre več drgač.
to je to.
tak je zmeri blo.
in jutr ne bo drgač.
dva tisoč besed na dan.
kokr veš in znaš.
kok zavidam temu mulcu v osnovni.
najraj bi ga na gobec.
upam, d njemu rata.
verjetn bo pisau po navdihu.
mogoč eno pesm vsaka dva tedna.
alpa dve pesmi vsake 7 dni.
kko sploh žvite nekteri tak, se sprašujem kr naprej.
če bi Dončić šou na trening 2x na tedn,
pa odigral eno tekmo vsake 14 dni.
kaj pa vem.
mislim, d je anekdota samoumevna.
ampak navijam za tega mulca.
sam prosim ---
nej ne bo enodnevnež.
Kako iskrena izpoved!
Bojim pa se, da je samokritika prevelika in da je morda v pisanju tudi kaj vrednega.
Umetnost ni način za samoizpolnitev. Žal sm to ugotovil prepozn.
Zanimiva izpoved o nujnosti pisanja ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Hors
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!