Življenje piše svoje zgodbe, zgodbe, ki privabljajo nasmeh na lica, zgodbe, ki nas očarajo, zgodbe, ki nas grejejo v temnih nočeh. Včasih se sprašujemo zakaj živimo, kaj je smisel življenja, takrat se večkrat spomnim na mladost, ko smo se kot majhni bosonogi rdečeličneži igrali na cvetočih livadah. Cvet pri cvetu je prekrival to zeleno oazo in otroške ročice so se razposajeno igrale, otroci so trgali rožice in si jih lepo spletali v cvetoč okras, tako je nastajal cvetoč splet cvetic in končno, ko je bila cvetlična krona narejena, jo deklica, ime ji je bilo Marjetka, prime s svojimi nežnimi ročicami in si jo pridrži pred očmi in iskreno, veselo vzklikne :«Joj, kako si lepa.! In res se je svetlikala v sončni svetlobi, nato si je cvetlično krono poveznila na glavo in pričela tiho prepevati. Otroška cvetlična kraljičina jo je nosila na glavi cel dan in zvečer, ko je morala na svoj nočni počitek, jo je postavila na okensko polico, zvezde so jo zazibale v lepe sanje, ki so ji popestrile noč. Zjutraj jo je nežno predramila melodija ptičkov in sončni žarki so se jo rahlo dotaknili. Oči so se odprle in pogled zastane na cvetlični kroni, ki je žalostno uvenela, oči so se ji napolnile s solzami, a le za hip, pogled skozi okno ji odpre srce, zagledala je prelep cvetlični vrt, ki se je bohotil na pomladanskem soncu, rožice so dehtele, bile so vse sijoče od toplega pomladanskem sonca in takrat ji veselje pričara prešeren nasmeh na obraz in še danes mi v mislih odmeva in roji, smeh in pesem, ki prepeva na cvetoči trati in valovi med smejočimi cvetlicami.

V travnih cvetlicah
pesem otrok prepeva
mladost razcveti.

francitraven