Če bi Viktor E. Frankl postal epistemolog,
bi znanje meril ne po pravilnosti,
temveč po tem, ali človeka drži pokonci.
Ne bi spraševal: Kaj je res?
ampak: Kaj je vredno resnice, če me ne kliče?
In kriterij upravičenosti
bi bil tih kot kruh v dlani:
če me nahrani, če me vodi,
če me ne proda ob prvi noči.
Ker človek ne hrepeni po podatku,
temveč po osi,
po težišču,
po stavku, ki ne pade v relativizem,
ko ga zadene žalost.
V takšni epistemologiji
je “vedeti” glagol za smer,
in “dvom” ni napaka,
temveč vprašanje, ali je kompas še živ.
Smisel ni rezultat sklepanja,
je pogoj sklepanja:
brez njega logika postane hladna geometrija
v prazni hiši,
kjer odmev dokazov
ne najde nobenega ušesa.
In zato človek išče —
ne zato, ker je svet skrivnosten,
ampak ker je srce lačno.
Išče kot rudar, ki ne koplje zlata,
temveč zrak, ki ga diha.
Frankl-epistemolog bi rekel:
resnica brez smisla je pravilna rana.
Zdrži argument,
a ne zdrži človeka.
Zato je “znanje” v najglobljem
vaja v odgovoru:
na vprašanje, ki me prehiteva,
ki me ne pusti na miru,
ki se vrača v vsako situacijo
kot obraz na oknu.
Smisel ni predmet,
ki ga najdeš pod mikroskopom;
je odnos,
napetost med jaz in moram,
med sem in poklican sem.
In ko se svet zgrne v absurden prah,
epistemologija ne pade,
če je njena os drugačna:
ne “kaj dokazujem”,
temveč “komu se izročam v dejanje”.
Tako nastane merilo:
tisto, kar te ne naredi močnejšega v moči,
ampak zvestega v nemoči;
tisto, kar ti ne obljubi kontrole,
ampak ti da razlog,
da vstaneš.
In če vprašam: Kako vem, da je smisel resničen?
mi Frankl-epistemolog ne odgovori z definicijo,
ampak z nalogo:
Ne dokaži ga.
Nosi ga.
In poglej, ali svet postane znosen,
ali trpljenje dobi obliko,
ali ljubezen dobi glas,
ali se v tebi prižge
tisti tihi, trmasti “da”
ki je bolj natančen od katere koli formule.
Kajti ultimativno znanje
ni informacija o svetu,
ampak pomen sveta v meni —
in moja odgovornost do tega pomena.
In tako v tej epistemologiji
se človek ne sprašuje,
ali je smisel resnica,
temveč:
Ali sem jaz resnica smisla,
ki me je našla.
…
A tudi Franklu-Epistemologu bi manjkalo
pomembno razumevanje,
da največji smisel da prava vera,
kar dokazujejo vsi mučeniki krščanstva,
ki so raje šli v smrt, kot doživeli
epistemološki poraz.
Frankl bi smisel verjetno
postavil kot najvišji kriterij,
krščanski mučeniki pa pokažejo,
da obstaja nekaj nad psihološko-funkcionalnim smislom:
Resnica, ki ji smisel pripada, ne obratno.
Ta Resnica, je Troedini Bog.

Dejan Živko