Skozi meglo nagajivo mi mežika,

se svetlika.

Nežno, prav neslišno se srca dotika,

se dobrika in umika.

Iz daljave plaho se razkriva,

trden led mehča, spodriva,

z žarki zimski svet umiva.

V senci še v kristalih biva. 

Ko posije, čas razvaja

in s svetlobo svet opaja.

V mrazu, zimi sniva, 

dolgo v jutra dan počiva.

Končno me toplo, toplo objame,

v varno me naročje vzame.

Prepustim se, boža njega me svetloba,

izpuhti s poljubi sonca vsa tesnoba.

olgasem