Hotela sem se zajeti
s staro oksidirano žlico,
ki jo (za vse slučaje) nosim všito v kapuco.
Pa v izposojeno starčevo (tisti starec z morja) razsuto mrežo,
ki je bila že prepolna
posušenih meduz.
Pa z zajemalko spleteno iz šibja,
ki je seveda nisem takoj našla (potem pa tudi ne).
Pa v novo papirnato vrečko
(še toplo, iz pekarne)
z napisom: naravi prijazno, pa je puščala vodo.
Pa v napol potopljeno vikinško galejo (model Roskilde),
a se ta je že prej (že dosti prej) preklala po bokih.
Pa v lasten raztrgani termovelur
a je muc ležal na njem, ves črn na rdečem.

Pa.

Pa sem se po vsem tem poskusila zajeti vase
(to imam vedno pri roki),
pa me ni bilo tam.

Lidija Brezavšček - kočijaž