Na plano pokuka

prvi bel cvet.

Se ga spomniš?

Pustil si ga tam…

Ostal je na oknu pripet.

Pa tista rumena cvetlica…

V nemirni tišini

privabi nasmeh

na moja lica.

In tisti prelep

rdeč cvet…

Se ga spomniš?

Toliko jih je,

ne zmorem jih

 niti preštet.

Vsak dan jim

sledi moj pogled.

Rumena, bela, rdeča…

Barve življenja,

barve mojega srca,

polnila ga je

pozornost tvoja.

Bila sem tako živa,

tako polna

 novega upanja.

Vame si risal

 tisto neznano

sliko življenja,

polno barv in cvetenja.

Nina Babič