Beri, kar piše,
nič ne sprašuj,
nič ne ugibaj,
ne zamegljuj.
V rimah se zibaj
in hodi tiše,
naj bodo besede,
svetloba čez niše.

Naj bodo besede,
kot voda v potoku,
v redu, brez zmede,
kot grad na otoku.
Saj rima pove,
kar v tebi živi,
a pesnik sam ve
po čem hrepeni.

Zato, beri kar piše
in nič ne sprašuj,
kar piše pač piše
in to ti spoštuj.
Njegove so rime
kot rosa v poletju,
kot sneg sredi zime,
nevesta v cvetju.

Kar vidiš, je tvoje
in njemu ne sodi,
on piše po svoje,
ker njemu to godi.
Z besedami riše,
kar v duši pač vidi
in to kar napiše,
- niso izvidi. 

Katarina Ambrož