Spet mineva jesen
Takrat so ti za ušesi
pognale mušnice
in velikanska pokvarjena ura
je obetajoče zatemnila
naveličano jesensko nebo,
jaz pa sem se po polžje slinil
po tvojem mačjem trebuhu.
Takrat nisi predla,
niti nisi govorila o Kristusu,
Sai Babi ali gospodu Pahorju.
Le preiskujoče oči
(tiste umetne frnikole)
so ti počasi in preudarno lezle
iz preplitvih, muljastih jamic
nekam v soparno zatilje
in nato po mojem hrbtu navzdol.
Nadaljevanja pa se ne spominjam več.
Le tiste tvoje poslednje besede
(suho jesensko listje)
spet nosi nemirni veter
neke nove, sivkaste jeseni
skozi temnejše, hladne akorde
mojega samotnega minevanja.
pognale mušnice
in velikanska pokvarjena ura
je obetajoče zatemnila
naveličano jesensko nebo,
jaz pa sem se po polžje slinil
po tvojem mačjem trebuhu.
Takrat nisi predla,
niti nisi govorila o Kristusu,
Sai Babi ali gospodu Pahorju.
Le preiskujoče oči
(tiste umetne frnikole)
so ti počasi in preudarno lezle
iz preplitvih, muljastih jamic
nekam v soparno zatilje
in nato po mojem hrbtu navzdol.
Nadaljevanja pa se ne spominjam več.
Le tiste tvoje poslednje besede
(suho jesensko listje)
spet nosi nemirni veter
neke nove, sivkaste jeseni
skozi temnejše, hladne akorde
mojega samotnega minevanja.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 24. 11. 2009 ob 12:59
- Prebrano 800 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 225
