V predavalnici sedi tišina,
ne kot mir,
temveč kot dogovor.
Kreda ve, kaj je res,
še preden vprašanje dozori.
Na katedru stoji glas,
ne kot človek,
temveč kot funkcija sistema,
katerega je sam vzorni produkt.
Njegove besede imajo težo ocene,
njegovi premori so rubrike.
Učenec ne vstopi s samoniklo mislijo,
temveč z možnostjo prilagoditve.
Njegov razum je surov material,
čaka na obdelavo,
na pravilno brušenje robov,
da se bo prilegal merilu.
Znanje ni odkritje,
ampak ujemanje.
Ni tveganje,
ampak pravilna izbira med ponujenimi možnostmi.
Vprašanje, ki preseže skripto,
postane motnja.
Dvom je napaka v sistemu,
ki zahteva popravek.
Uspeh se meri po gladkosti prehoda:
kako tiho misel zamenjaš
za termin,
kako hitro intuicijo
prevedeš v citat.
Na koncu diplomira oblika,
ne nujno zavest.
Kalup je izpolnjen,
pečat suh,
misel pa naučena,
da ne misli predaleč.
In sistem si oddahne:
še ena glava,
ki zna misliti pravilno —
ker je pozabila,
kako bi lahko mislila drugače.

Dejan Živko