Objem
Kosil ki mi jih je skuhalo življenje
Sem se že prenajedla
Danes so se nam srečale oči Naključno
Očitujoče me je gledalo
Ker sem se zadnjič drznila
Vzeti ga v svoje roke se spotaknila in padla
Ne moreš tako ravnati z življenjem
In potem strah da ga ne zlomiš
Čez čas se tudi od vseh strahov zmatraš
In na smrt utrujen se tudi nje več ne bojiš
Predolgo že pestujem neko samoobsodbo
Pa jo položim v zibko naj se sama ziblje
Počasi se se začnem ritensko umikati
Da je ne prebudim
Če ne odidem se bom morala z njo strinjati
Niso vse žalosti enako žalostne
Nekatere so kot darilo
Subtilna uvertura do sreče ki čaka
Ovita nekje okrog starega kostanja
Ki te objame
Prelepo izraženo, kako povežeš svojo zgodbo v naraven objem. Všeč mi je, da tudi s kancem hudomušnosti gledaš na vse to. Drži se Branka, objem :) pošiljam. Kamena Strela
Hej, Branka, a me lahko Strela kličeš, (če se ti ne da celega imena pisat) ne KS, to mi res ni okej. Hvala
Ni slaba ideja, vzamem na znanje
... tisto z zibko :D
Objemček, Marija
Kamena Strela, oprosti. Ne bom te več krajšala.
Marija, se kar nekaj teh ujčkančkov sčasoma nabere.
Objem zate in še en za Kameno Strelo.
Lepo, ljuba Branka. Prisrčen dan želim :)
Branka,
v objemu ljubljenih pozabimo na vse skrbi in težave.
Lep pozdrav, Dejan
Dejan, hvala za vse tvoje komentarje.
Irena, tebe človek enostavno mora imeti rad.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 29. 12. 2025 ob 08:17
- Prebrano 210 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 167.49