Sedim na tnalu zgodovine
preveč sem zaslepljen,
da videl bi v resnici kako vse mine.

Iz dneva v dan se zdi mi,
da nekje izgubil nit sem,
ki zdaj gnije v temi.

Kot norec se izogibam vsaki temi,
ki resnico vidi v zrcalu,
a jaz jo vidim kot prerok v kristalu.

Ženem se vsak dan za izgubljeno zgodbo,
pobiram le drobtine, ki sem sam jih tu nadrobil,
nekje na poti sem zablodil
in pred vrata več ne upam, da bi slišal sodbo.

Gol sedim na stolu – tnalu,
kot žrtveno sem jagnje pred večerjo,
zadnji bom grižljaj,
ki vzame vrag zvečer ga v nedeljo.

Grešim res vsak dan, a le v svoji duši,
pred resnico moj se svet ves zruši.
Tavam kakor izgubljena ovca
čutim, da na koncu te poti
me krvava čaka roka lovca.

Sedim na tnalu zgodovine
preveč sem zaslepljen,
da videl bi v resnici kako vse mine.

Ko jaz na tnalu gol bom ležal
mi sodbo mojo bodo brali zbrani lovci,
a v duši družbo bodo delali mi norci.

Tomaž Jevšenak