poglavje ena

zbudim se s suhimi usti
in soba diši po starem pivu in čistih rjuhah
nekdo jih je opral
ne jaz
mesto je že glasno
avti in ljudje z opravki
ležim in poslušam
in počutim se samega na način, ki ne sprašuje za dovoljenje

poznam veliko ljudi
stiskam roke
kimam
rečem kako si
in čakam, da se odgovor konča
oni naredijo isto z mano
tako to gre
menjamo zvoke in gremo naprej

počasi se oblečem
kot da ni razloga za hitenje
ogledalo mi pokaže obraz, ki je vse to že doživel
ne pritožuje se
samo pogleda stran
nalijem si pijačo
zgodaj
ker vse robove zmehča
in ker me nihče ne ustavlja

stopim ven
ljudi je povsod
ženska se preglasno smeji
moški kriči v telefon
nekdo joka na klopi
nihče nikogar ne gleda predolgo
to je veščina, ki se je naučiš
ne gledati

sedim v baru, čeprav je komaj odprt
natakar pozna moje ime
to bi moralo nekaj pomeniti
pa ne
briše pult
jaz pijem
ne govoriva o ničemer resničnem

razmišljam o svoji družini
o krvi in navadah
o tem, kako nekatere stvari preživijo, ne glede na to, kaj jim narediš
dobri smo v razpadanju
ampak vstanemo
tudi ko nočemo
tudi ko boli
to ni poezija
to je samo zapisnik

že prej sem bil opečen
službe
ljudje
moje lastne odločitve
ne olepšujem
povem naravnost
bil sem opečen
in sem šel naprej
ker ustaviti se ni izgledalo bolje

zunaj bara se svet še naprej polni
obrazi
glasovi
ramena, ki se drgnejo ob ramena
in jaz sem točno na sredini
sam kot pes
z kozarcem v roki
mislim, da je to normalno
mislim, da tako pač je

poglavje dve

popoldne se vleče kot vedno
času je vseeno, ali ti je dolgčas ali si osamljen
premika se
to je njegovo delo
pijem več, kot sem načrtoval
kar je bilo že tako preveč

sedim za mizo z ljudmi, ki jih nekako poznam
govorimo o delu
o denarju
o ničemer nevarnem
smejijo se
jaz se nasmejem pol sekunde prepozno
mine

en tip pripoveduje zgodbo
že sem jo slišal
pove jo, kot da mu je rešila življenje
mogoče mu ga je
kimam
srkam
razmišljam, kako lahko bi izginil od te mize
in kako me nihče zares ne bi ustavil

v tem je tolažba
in tudi strah
po nekaj pijačah sta si zelo podobna

stopim ven na cigareto
zrak je hladen
pomaga
gledam ljudi, ki hodijo mimo v parih in skupinah
izgledajo povezani
vem bolje
vem, kako tanka je lahko ta povezava

razmišljam o svojem telesu
kako se kar naprej popravlja
ureznine se zaprejo
kosti se zarastejo
pljuča vlečejo zrak, tudi ko jih zlorabljam
v tem je nekaj trmastega
nekaj podedovanega
temu rečem feniks, ker potrebujem ime
a v resnici je to samo preživetje
tiho in grdo in učinkovito

že prej sem hotel nehati
z vsem
službami
mesti
s svojim lastnim življenjem
nikoli nisem
ne zato, ker bi bil pogumen
ampak ker nekaj v meni kar naprej potiska naprej
tudi ko vlečem noge

nazaj noter
prostor je glasnejši
obrazi bližje
jaz dlje stran
naročim še eno pijačo
natakar dvigne obrv
jaz spustim svojo
razumeva se

nekdo me vpraša, če sem v redu
rečem ja
lažje je
in konča pogovor
to je majhna zmaga

kasneje
hodim domov sam
ulične luči utripajo
smeti na pločniku
maček steče čez cesto
počutim se utrujen do kosti
a se še vedno premikam

poglavje tri

noč se usede
kot vedno
brez ceremonije
samo sprememba svetlobe
sedim v stanovanju
ena luč prižgana
ostalo temno

razmišljam o vseh ljudeh, ki sem jih danes srečal
kako me nihče ne pozna
kako jaz ne poznam njih
in kako blizu smo si bili fizično
to je čuden del življenja zdaj

odprem še eno steklenico
rečem si, da je zadnja
ne verjamem
a laž je udobna

zapisujem stvari
ne zato, da bi si me zapomnili
ampak da ostanem buden
da se prepričam, da sem še tukaj
besede so preproste
ne trudijo se narediti vtisa

rečem, da sem osamljen
rečem, da sem obdan
oboje je res
in nobeno več ne zveni dramatično

razmišljam o jutri
in o dnevu po njem
in kako bom verjetno šel naprej
ker to počnem
to so vedno počeli moji ljudje

pademo
zgorimo
zbolimo
izgubimo
in potem spet vstanemo
ne sijoči
ne odrešeni
samo stoječi

če je v meni feniks
ne leti
ne žari
samo noče ostati na tleh
še naprej diha
še naprej hodi

še naprej se pojavlja

spijem do konca
soba se malo zavrti
pustim ji
uležem se
sam v mestu, polnem drugih življenj
polnem drugega hrupa

jutri bo podobno
in to je v redu
še sem tukaj
kljub verjetnostim
kljub svoji boljši presoji

feniks je v mojih genih
in vseeno mu je, če sem utrujen
zbudil me bo
vedno me zbudi

Hors