V ambulanti spet tiho šumi papir,
kakor sneg na ekranu — brez signala.
Na vrhu piše: kriteriji,
spodaj slika človeka z mojim obrazom,
ki mu je resnica se (znova) izmuznila.

Prepričanja: trda kot kamen,
a kamen, ki se še malo drobi,
kakor da je iz megle —
izbruhana blodnja, ki se ne pusti premakniti,
četudi jo sonce razgali do njene golote.

Glasovi: ne kot spomini,
temveč kot tuja radijska postaja v glavi,
odmev šepetanja,
ki govori z avtoriteto,
in mi sugestivno narekuje:
“To ni zgrešena misel — to je epistema.”

Govor, ki se razsuje:
stavki se spotikajo ob zobe,
pomen se izmika,
besede so vlak brez tirov,
govor dezorganizirano šepa,
logika, kakor vrata brez kljuke.

In telo — včasih preveč, včasih nič:
kot lutka z zamrznjeno marioneto.
Grobo dezorganizirano ali katatono,
gib je ali plaz… ali zid.

Čas… kot bi ura bila rentgen za dušo:
če je izbruh kratek — je upanje
da svet se lahko še “vrne”,
utiri na svojo prejšnjo progo.
Če pa znaki vztrajajo šest mesecev ali več,
postane razpoka sveta dolga
in v njej se zasidra ladja duhov.

A najbolj strašen ni ta seznam.
Najbolj strašna je epistemologija, ki se zlomi.
Kajti vedeti pomeni:
da lahko razlikuješ signal od šuma,
da lahko preveriš svet z drugim človekom
in rečeš: “Tudi ti vidiš isto luno?”

Pri psihozi pa se merilnik resnice pregreje:
dokaz postane sovražnik,
popravek postane napad,
naključje se preobleče v usodo,
in sum postane zakon — kot zimski hlad.

Psihoza je totalen epistemološki poraz:
ne zato, ker bi um bil “šibek”,
ampak ker je notranje orodje
za preverjanje resničnosti
izgubilo kalibracijo — in svet ni več enak.
Takrat spoznanje ne propade kot teorija,
temveč kot most.
Ne pade ena trditev —
pade možnost episteme.

In človek ostane ujet v meglenem sistemu,
kjer je vsaka blodna misel dokaz,
vsak pogled potrditev glasovom tretjega reda,
vsak dvom izdaja — in zato
brez izhoda pobegne, tam,
kjer ga nihče ne najde,
in brez glasu da glas,
ki ga nihče ne razume.

Dejan Živko