Sem kot iztrošena baterija
vsak dan me mraz vedno bolj ubija,
izpija mi energijo in me v hiši skriva
z mano le še računalniški ekran uživa.
Zapiram se v nek domišljiski svet,
naenkrat ne vem več kako aktivno živet.

Dan za dnem se tišina kopiči,
motivacija tiho iz mene beži.
Srce še bije a le, če me slučajno kaj piči
kot da sem obstal nekje kot izgubljeni ptiči.

Obljube sebi ležijo v prahu,
vsak poskus spremembe obstane v strahu.
Sanjam o gumbu za ponovni zagon,
a zaslon ostaja temen, brez ikon.

Tomaž Jevšenak