DANIJEL:

Sanjal si drevo, ki je zraslo čez razum.

Bog ga bo posekal.

To je kazen.

NEBUKADNEZAR:

Ne govori mi o bogu, Danijel.

Bog je vedno na strani sekire.

Ti si samo zapisnikar.

DANIJEL:

Napuh te bo spravil na vse štiri.

Jedel boš travo,

pozabil svoje ime.

NEBUKADNEZAR:

Ime?

Ime je za sužnje.

Jaz sem imel mesta v žilah

in ljudi v žepih.

Ko pade kralj,

se ne rodi ponižnost -

rodi se lakota.

DANIJEL:

To je cena oblasti.

NEBUKADNEZAR:

Ne.

Cena oblasti je, da vsi lažejo.

Ti lažeš v božjem imenu,

dvor laže iz strahu,

jaz pa sem edini, ki je verjel

svojim sanjam.

DANIJEL:

Zato boš kaznovan.

NEBUKADNEZAR:

Kaznovan?

Ko sem rezal, je bil to red.

Ko reže bog, je to pravica.

Vedno isti nož, Danijel -

samo ročaj se menja.

DANIJEL:

Človek ni bog.

NEBUKADNEZAR:

Res je.

Bog si lahko privošči čistost.

Človek pa mora v blato,

če hoče zidove, vojsko, mir.

Ti pišeš razlago,

jaz sem pisal zgodovino

z zobmi.

DANIJEL:

Padel boš.

NEBUKADNEZAR:

Vem.

Ampak ti boš stal pokonci

s praznimi rokami.

In še stoletja boste govorili o mojem padcu,

ne o tvoji pravilnosti.

DANIJEL:

In kaj ostane?

NEBUKADNEZAR:

To, kar vedno ostane:

človek, ki hoče več

in bog, ki mu reče dovolj.

Med njima pa meso.

Vedno meso.

Taras Miller