Včasih dotiki sanjajo dolgo,
dolgo tja v pomladni čas …
poljubljajo snežne peruti,
predejo mehke blazine.
Slišim, kako veter diha
in kako hrope tvoja duša.
Razrahljaj jermena,
da ukrotiš zdivjane mišice.
Kličejo te pašniki belega polja,
sveže pokošena nedra.
Tvoja griva češe vzdihljaje.
Igraje, igraje …
V galop.
Silva Langenfus