Nisi od danes med nami.
Od vekomaj si, boš in si bil.
A Božič je dan ko si mami,
se v telesu otroka rodil.

Sprašujem se kaj te je gnalo,
da si zapustil Nebo,
kaj na to pot pripeljalo:
Postati človeško telo?

Kaķšna je deklica mila,
ki ji zaupan je Stvarnik sveta?
Katera je to tista sila,
ki na Zemljo prikliče Boga?

Sprašujem, kako je mogoče,
da dvoje si: človek in Bog?
Kdo tvoj pravi je oče,
zakaj si rodil se ubog?

Bil si dojenček, mladenič, Učitelj,
obsojena žrtev, trpeči, izdan.
Križani, vstali od mrtvih. Rešitelj.
Po tebi je naš greh opran.

Ne vidim te, vendar verujem:
Tukaj si vedno, povsod si navzoč.
O Tebi naj vedno pogumno pričujem!
Moja si skala in moja moč!

Katarina Ambrož