Moja duša je kot natrpana omara,
od zunaj lepo oblikovana,
znotraj polna moljev in starih oblačil.

Nogavice brez parov pozabljene ležijo,
spomini zloženi, kot kupi starih oblačil, —
moja duša je kot natrpana omara.

Čas tiho grize in nikoli ne opazi,
kako urejena so vrata, ko so zaprta,
znotraj polna moljev in starih oblačil.

Ohranjam obleke, katerih ne oblečem več,
premajhne in prelepe, da bi jih podaril ali uničil;
moja duša je kot natrpana omara.

Obljubim si, da jo bom pospravil, ko bo čas,
ko lepota ne bo več zahtevala razkazovanja,
znotraj polna moljev in starih oblačil.

Še vedno zapiram vrata od zunaj lepo oblikovana,
nasmeh obesim tja, kjer ga vidijo ogledala —
moja duša je kot natrpana omara,
znotraj polna moljev in starih oblačil.

Tomaž Jevšenak