Iščem sledi edine reke,
ob mene drgnejo se veje stare smreke,
na ulicah prepolno; duš; je izgubljenih,
ni zvoka iz hiš, že davno zapuščenih.

Koraki tihi štejejo razdalje časa,
megla zastre obraze in imena kraja,
luči utripajo kot spomin brez teže,
vsak nov ovinek me dlje od doma pelje.

Pod mostom voda šepeta mi stare zgodbe,
o tistemu, ki je odšel in se nikdar ne vrne,
v dlani nosim mraz minulih dni,
in vprašanje, ali kdo še čaka me v temi.

Tomaž Jevšenak