Spomnim drobnih se luči,
ki so tedaj gorele,
ko dom še mamine oči
za Božič so ogrele.

Spomnim se še vseh potic,
ki ona jih je spekla.
Spomnim njenih srečnih lic,
ko: Jejte! nam je rekla.

Spomnim vonja se kadila
ob blagoslovu hiše,
ko vsa družina je molila;
tega čas ne zbriše.

Spomnim se in ta spomin
me včasih zaboli.
A vem, da mama iz višin,
me v takih dneh bodri.

Katarina Ambrož