Miza je razgrnjena
kot zemljevid.
Pod rokami
razpoke starega lesa,
sledi generacij,
ki niso pisale receptov,
ampak so jih pustile
v gibu.

Moka pada tiho,
kot sneg
brez letnega časa.
V njej je potrpežljivost.
Voda jo najde
brez vprašanj.
Sol ve,
kdaj molčati.

Kvas je čas.
Najprej neopazen.
Potem vztrajen.
Prostor začne
dihati drugače.
Ni sile,
ki bi ga pospešila.
Le toplina
in zaupanje.

Testo sprejme dotik
in se mu upre.
Kot človek,
ki se uči popuščanja.
Gnetenje ni boj,
ampak pogovor.

Orehov nadev
je spomin.
Bogat.
Razbit na koščke,
da lahko
postane celota.
Med plastmi
tiho vprašanje:
koliko preteklosti
je ravno prav.

Zvijanje.
Krog.
Vračanje vase.
Nič ni izgubljeno.
Vse se samo
zloži drugače.

Pečica je prag.
V njej se surovo
preobrazi.
Ne ve,
kako bo izšlo.
Vonj napolni hišo.
Za trenutek
ni zunanjega sveta.

Ko potico razrežem,
se pokaže notranjost.
Ni popolna,
ampak iskrena.
Taka, kot mora biti. 

Ronja