Noben drug bog se ni sklonil tako nizko,
da bi postal dih v pljučih revščine,
noben se ni pustil zaviti v krpe,
da bi rešil tiste, ki jih je ustvaril.
Noben drug bog ni vstopil v čas
skozi nedolžno devico,
da bi večnost naučil jokati
in s solzami govoriti s človekom.
Ni bog, ki igra rojenega otroka,
je Bog in otrok, ki zraste v odraslega človeka.
Gospod ne igra človeka —
On postane.
Si ne nadene mesa zgolj kakor obleke,
temveč ga sprejme do dna,
ranljivega, trpečega, smrtnega.
Ne pride kot prikazen,
ne kot iluzija ponižnosti,
temveč kot otrok,
ki resnično potrebuje materine roke
in očetovo tišino.
Tu ni božanske distance,
ni varne transcendence,
tu so jasli, hlad in noč,
in Bog, ki molči,
ker se še uči govoriti.
Nobena druga vera ne pozna boga,
ki bi tako tvegal vse:
svoje veličastvo,
svojo nedotakljivost,
svojo slavo.
Bog, ki se ne boji biti ranjen
od lastne stvaritve.
Bog, ki ne kliče v izničenje,
temveč v večno zveličanje,
ne v raztapljanje osebe,
ampak v njeno večno dopolnitev.
Bog, ki ne obljublja pobega iz bivanja,
ampak njegovo preobrazbo.
Ne reče: »Izgini.«
Reče: »Pridi k meni.«
Ne reče: »Pozabi, kdo si.«
Reče: »Postani to, kar si bil mišljen biti.«
In to stori ne iz razdalje,
temveč s križa,
kjer ljubezen postane Ljubezen
in to ravno takrat,
ko jo ubijemo.
Samo Troedini Bog pokaže,
da Ljubezen ni ideja,
ni zakon,
ni pot tehnike odrešenja —
ampak Oseba,
ki se rodi,
trpi,
umre
in vstane,
da bi smrt izgubila oblast
in bi človek dobil večnost.
To je Bog,
ki ne ostane zgoraj,
ampak pride dol.
In prav zato
je edini,
ki nas lahko dvigne.
Gospod Jezus Kristus.

Bog, ki ustvarja s tako ljubeznijo,

da je za Svoje stvarjenje osebno

pripravljen tudi trpeti in umreti.

Dejan Živko