Pred leti

sem imel sodelavca

Bolgara,

staro sabljo,

ki je bila v otroštvu

sirota.

​Predvidevam,

da od tod izvor

precej čudnih

navad.

​Pogosto je zajtrkoval

kruh z marmelado in

šunko,

kot Pozejdon

zaradi nekega dokumentarca

goreče verjel

v morske deklice

in vsakokrat,

ko je kihnil,

vsem na glas 

zaželel

na zdravje!

(Morda si je kot otrok želel,

da bi kdo njemu).

​Vendar je bilo

vse to lažje razumeti,

kot njegov poskus

slovenščine.

​Naš lepi jezik

pa ni bil edino,

kar je mrcvaril.

V najbolj bizarni zgodbi

iz vojaških dni,

je namreč

v hosti pobijal ježe

in jim bojda

zaradi zdravja

pil kri.

​Očitno fizičnega,

ne umskega.

​Po drugi strani

pa je bil

šahovski mojster,

tako da ne vem,

kdo je tu nor.

Kot amater

sem si redno

prizadeval,

da ga premagam

in mu z zbadanjem

pijem kri.

​Ampak na koncu

vsake partije,

sem bil le še en

jež

s prerezanim vratom

več.

​Nekatera maščevanja

izpolnijo manj želja,

kot Božiček

v sirotišnici.

Črni Kos