Mesojeda pornografija morale pleše na 

glavi mrtvega vola,

žveplene ptice bruhajo kosti iz časov, ki so

pojedli sonce,

Pilat drka resnico, dokler mu roka ne zgnije

v pepel,

kri, blato, urin, solze, sveče - vse se rima

kot smrdljiva pena.

Govorim z jezikom, ki smrdi po spermi,

žveplu, izgubi in gnilem mesu,

mislim s kostmi, ki pokajo kot lobanje

puščavskih psov,

vera je bolnišnično sterilna, votla

kot katedrala, polna odmevov laži,

moja misel brca zlomljene zobe smisla

skozi beton luninega neba,

medtem ko se mrtvi angel smeje z usti,

polnimi ekskrementov.

Razbijam svetost kot prazno flašo v orgiji

zidov,

da se sliši poč, ne amen,

da diši po rjuhah, zmečkanih kot šolani

možgani,

filozofija ni lep citat, ampak kri, ki teče

iz gobca ideje,

kjer obglavljeni koncepti plavajo v fontani

paranoje,

vsi bogovi so smrdljive marionete,

in ves svet je pijani pes, ki se lovi za repom

lastne esence,

medtem ko mesec izpljune gore pepela

v oči nevednih.

Zrak je urin, zemlja je zgnilo meso, veter je

kričeči duhovec,

misli skačejo kot električni škorpijoni,

glasovi lomijo lobanje idej,

in jaz sem samo jezik, ki se ovija okoli kosti

časa,

plavam v morju njihovega iztrebka,

smejem se njihovim litanijam,

dokler svet ne eksplodira kot 

neuravnotežena paleta barv,

in ostanem - krvava senca samega sebe,

s smehom, ki je gnil kot rdeče vino, ki je

popilo ves svet.

Taras Miller