Kapibare,

mehki kontinenti miru,

počasi drsijo skozi čas

kot plavajoče misli brez vprašajev.

So glagol biti

v sedanjiku brez naglice.

Ne tekmujejo z obzorjem,

ampak mu delajo senco.

Voda jih sprejme

kot stare znanke:

koža se spomni reke,

reka se spomni kože.

Plavajo,

ne da bi karkoli dokazovale.

Na njihovem hrbtu

se svet usede:

ptice, metulji, tišina.

Njihove tačke jahajo krokodile.

Ekosistem v obliki zaupanja,

topla demokracija dlake.

So največji glodalci,

a najmanj ostri.

Zobje vedo,

da ni vse za glodanje.

Modrost travnika

je počasna.

Ljubka kapibara ne gleda narave —

ona jo gosti.

V njenem dihu

so ritmi močvirij,

v njenem pogledu

ni sodbe, le razdalja brez strahu.

Če bi imel mir obliko,

bi imel težo kapibare:

ravno prav,

da te prizemlji,

in ravno prav,

da te ne potisne v živo blato.

O nežne, ljubke kapibare,

tiha središča sveta,

učiteljice sobivanja,

dokaz,

da je včasih

najvišja oblika inteligence —

mirno ležati v travi

in pustiti življenju,

da pride k tebi.

Dejan Živko