Kam so odšli najini dnevi,
še vedno bi rad hodil s teboj.
Zagledal sem se v dve očesi igrivi
zaradi dveh modrih jezerc – sem tvoj.

Sprašujem se tiho ob večerih,
ko mesto utihne in luči gorijo,
kdaj so minute postale breme v dlaneh
in leta zdrsnila mimo brez glasu.
V korakih še čutim najino bližino,
čeprav so poti drugačne kot prej,
čas nama meri s sivimi lasmi,
a srce še pozna stare sledi,
v njih iščem odgovor, ki beži:
Kam so odšli najini dnevi?

Rad bi se spet učil tvojega ritma,
hodil počasi, brez cilja, brez ure,
da bi v dotiku našel mir,
ki ga ne da nobena navada.
Sprehod ob reki še vedno čaka,
klop v parku pozna najin smeh,
čeprav sva utrujena od sveta,
si želim, da veš in verjameš v to:
da kljub vsemu ostaja želja živa —
še vedno bi rad hodil s teboj.

V ogledalu se včasih izgubiva,
iščeva stare obraze v novih gubah,
besede pohvale ostanejo v grlu,
čeprav jih srce še zna.
A ko te pogledam brez misli,
vidim isto svetlobo kot nekoč,
iskro, ki ne vpraša po času,
le potrdi, kar že dolgo vem,
da se je ljubezen zgodila takrat,
zagledal sem se v dve očesi igrivi

Nisem ti dal razkošja obljub,
ne zlatih oblek ne morij brez konca,
a dal sem ti dneve in noči,
v katerih so rasli najini trije zakladi.
Vrtiljak življenja se vrti naprej,
midva sva veja istega drevesa,
v senci katere sva se postarala,
a korenine so globlje kot dvom.
Pred pošto bi te danes spet poljubil,
ker veš in ker ve ves svet:
zaradi dveh modrih jezerc – sem tvoj.

Tomaž Jevšenak