Pogled obstane na obrazu,

leta so narisala relief,

sijoče oči mi vrnejo odsev,

žarijo lica – vse žari,

temno v svetlo spremeni – na ustnicah nasmeh rodi,

misel glas besedi da – spregovoriš.

Kako neskončno čudovita melodija

 je tvoj glas za moja ušesa!

Mehak – bolj kot najmehkejša odeja,

znan dotik tvojih dlani!

 Pridi, stopi sem – na mojo stran,

da ujameva razgled,

ki prste spletejo v objem,

da dve telesi zlijeta se v eno,

 v nepremagljiv - v najmočnejši svet!

Srce pa naj gori!

Srce pa naj igra!

Pusti mu - naj spet se vname,

naj končno enkrat vse, kar je – ujame,

vse - kar diha,

le srce posluša,

pamet – tud' če je, 

naj zdaj utiša.

Daj, dovoli srcu,

naj gori!

Naj pleše,

poje – naj igra!

V neskončne barve sreče

vsako bitje naj obleče!

Odpri okna!

Vrata!

Svet!

Pusti – vsak človek naj spozna,

naj si končno vse prizna - to je ljubezen!

To je ljubezen - smisel,

cilj,

namen,

usoda!

 tega ponorelega sveta.

Anabea