Slava in zlato – tu ljubezni ni,

kdo želiš v resnici biti?

Ni življenja, kjer dvom jutro prebudi.

Kdo v resnici išče moj objem?

Me kdo resnično vidi?

Vsak dan iščem srečo – vse zaman.

Morda nekoč nekje

zidovi bodo padli,

in reke se na novo napolnile z vodo,

za trenutek,

 ko pomislim,

da verjela bi v besede,

od nikjer prikradeš se v misli

in

korak ne zna naprej,

ker povsod je polno mej.

Je mogoče,

da me iščeš?

Je mogoče,

da nebo zdaj joče za oba?

Nekoč nekje ti bom priznala,

in

takrat ne bom se bala,

nekoč nekje v očeh ti bom prebrala

vse razloge, zakaj sem si lagala

in

verjela tistim, ki odšli so.

Nekoč nekje bom spet cvetela,

in ti boš našel to, kar iščeš,

takrat bom tiho Bogu rekla ''Hvala'',

in odšla za vedno v noč.

Anabea