Stari čevlji v temnem kotu hodnika
še vedno čakajo na znak,
hrepenijo po tistih poteh,
ki sva jih skupaj prehodila, korak za korakom, brez map.

Na steni visi stara slika,
jaz pa stojim že pred vrati,
nekje zunaj kliče cesta,
srce pravi: zdaj je čas, da greš naprej.

Koruzna polja se širijo v daljave,
nosi me veter čez poljane sanj,
sonce gre počasi spat za hribe,
lahek je moj korak, ko grem sam naprej.

Koruzna polja se širijo v daljave,
pod nebom, kjer ni več meja,
čeprav ne vem, kam me pelje jutri,
vem, da cesta ve, zakaj.

Stara kitara na mojem hrbtu,
tri akorde in z resnico v dlani,
pot je drugačna, ko si mlad
in verjameš, da te svet še čaka tam nekje v daljavi.

Hodim čez travnike zelene,
kot po sveže opranem cvetnem prtu,
vsaka brazda nosi zgodbo,
vsaka pesem me malo bolj osvobodi.

Koruzna polja se širijo v daljave,
nosi me veter čez poljane sanj,
če me kdo vpraša, kam sem namenjen,
rečem: tja, kjer je srce doma.

Ni vsaka pot ravna in lahka,
ni vsak postanek za vedno pravi,
a če poslušaš, ko tišina govori,
te ne pusti zgrešiti smeri.

Če boš kdaj stal na razpotju sam,
z dvomi v žepu in prahom na čevljih,
ne glej le nazaj, kam si hodil,
ampak naprej — kam te kliče tvoj glas.

Vzemi, kar znaš, in pojdi po svoje,
ne nosi bremen, ki niso tvoja stvar,
in zapomni si, ko pot postane dolga:
počasi hodi, a nikoli ne nehaj sanjat.

Koruzna polja se širijo v daljave,
nosi me veter čez poljane sanj,
dokler imam pesem in odprto cesto,
bo lahek moj korak — danes in vsak dan.

Tomaž Jevšenak