Čakam te,
tako nerazumljivo te čakam.
Na skorji nekega večera
si pustil svojo sled,
in viski z ledom.
Ko se stikata dve ploskvi,
se rodi toplota.
Z drgnjenjem se ustvari plamen.
Zagoriva.
O, le sprehajaj se po moji koži, to je
največji človeški organ.
A rotim te, pazi, da ne postaneš
največja človeška rit.

Silva Langenfus