Rotim te

Čakam te,
tako nerazumljivo te čakam.
Na skorji nekega večera
si pustil svojo sled,
in viski z ledom.
Ko se stikata dve ploskvi,
se rodi toplota.
Z drgnjenjem se ustvari plamen.
Zagoriva.
O, le sprehajaj se po moji koži, to je
največji človeški organ.
A rotim te, pazi, da ne postaneš
največja človeška rit.

Silva Langenfus

Komentiranje je zaprto!

Silva Langenfus
Napisal/a: Silva Langenfus

Pesmi

  • 23. 11. 2009 ob 16:10
  • Prebrano 1062 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 210
  • Število ocen: 5

Zastavica