Pod krošnjami starodavnega drevesa
iščem svet, ki je varen in svoboden,
z zidovi iz bršljana in stropom iz zvezd,
kjer skrbi zbledijo in mir celi vse brazde.

O, zviti se kakor sramežljiv jež,
v najmehkejše kote, kamor nihče ne seže,
z bodicami kot oklep bom ostal,
v svojem malem zavetju, prost vsake bolečine.

Vetrovi lahko tulijo nad listjem zgoraj,
a tukaj sem zaščiten, zavit v ljubezen,
tapiserija, stkana iz novih sanj,
svet, ki ga ustvarjam, samo jaz in ti.

V trepetajoči svetlobi nežnega plamena
vsaka tišina šepeta, kliče moje ime,
kajti v tej sobi, kjer vse skrbi utihnejo,
držim čarobnost tolažbe in miru.

Svetovi zunaj lahko rohnijo in trčijo,
a jaz se globoko skrijem, ko besnijo viharji,
v kotih udobja moj duh poleti,
skrito zatočišče pred kaosom noči.

Zato mi dovoli najti ta začarani prostor,
s smehom in radostjo, s toplim objemom,
kjer lahko potujem, kjer srce svobodno tava,
in se zvijem kot jež — končno doma.

Tomaž Jevšenak