Zaspi sede tam v temnen kotu,
oblečen v tanko je trenirko;
izgubil davno je taktirko ...
Počine veter si na plotu.

Naguban dan je kot zavesa.
Obljublja nič ne - ni obeta,
še srakinega ni preleta.
Samuje s kamnom bela vresa.

Ko nekaj malega nažica -
otrese težo si z denarja
in tehta: alko ali pica?

So mokre hlače, medla zarja,
so mrke mu oči, še lica -
in megla tone v temo barja.

nada pecavar