Ljubimec
Ti mirno spiš
na mrzlem ognjišču
sredi belega grozdja
drgetajočih zvezd.
Prihajam,
da z vročim krikom semena
predramim iz preteklosti
tisto tvojo prihodnost,
ki je ni.
Noč molči
in debla njenih čolnov
prhutajo v mojih utrujenih zrklih:
le kdaj sem se (kot pajek)
ujel med žrmlje
tvojih slinastih harf?
Sem preprost petelin,
ki na tvojem maziljenem hrbtu
gradi zavetje iz pojočega trnja
in medlo jutranjo luč.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 23. 11. 2009 ob 08:07
- Prebrano 771 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 190
- Število ocen: 4
