Veš, strah vedno beži
v pobegih išče proste kote,
odprto morje kot ocean
kamor priplavajo mala morja
in ogromne reke sesuvajo
šibke moči drobnih,

Veš to, ko se ustavi
v nekakšni ovirani meji,
nabirajo se delci straha,
kot atomi kjer ni mogoč odcep,
molekulska oblika v množici
majhnih različnih razdalj
pred praznino in nevidnim
nezrazčnim prekritim filtrom.

Veš takšen občutek
reže kot stranske veje
na pol zrušenega debla,
ko se razpolavlja
in strahovi majhni,
pobegujoči se spet vsujejo.

IŽ-lev