Stopinje so potihnile na lesenih stopnicah.
Obrnil sem gumb, najprej prasket, potem pesem.
Postelja je postala moja začasna risalna miza.
Iz mehke bližine je zrasel prostor upanja.

Ko je tišina napolnila ohlajeni zrak,
sem obstal za trenutek in poslušal praznino.
Pogovor je še visel kot topel dih,
nato je popustil in zdrsnil v mir.
Iskal sem papir, dovolj velik za sanje,
svinčnik vzel kot obljubo brez jamstva.
Orodje sem zbral v naročje noči,
in stopil tja, kjer spanec čaka.
Hiša je zadržala sapo v temi.
Stopinje so potihnile na lesenih stopnicah.

Razgrnil sem liste čez nagubano odejo,
trebuh je bil tla, komolec steber.
Brez mize, brez ravnila, brez sijaja,
le mehka podlaga in trma v dlani.
Črke so omahovale, a hotele rasti,
police so se dvigale ob steni.
Vsak vijak je iskal dom v mislih,
senca je lagala o globini.
Vse je hotelo postati resnično.
Obrnil sem gumb, najprej prasket, potem pesem.

Poskušal sem ujeti kot in daljavo,
prelisičiti ploskev z drugo lučjo.
Otroška zvijača dveh razsežnosti,
malo smešna, a nujna za ta trenutek.
Glasba je brnela kot tanek most,
papir je dobil svoje mesto.
Okno sem odprl jutranjemu soncu,
vsaka poteza je šepetala obljubo.
Da bo papir nekoč postal les.
Postelja je postala moja začasna risalna miza.

Roka je otrpnila, vrat je protestiral,
položaj ni poznal udobja.
A nadaljeval sem, ker sem vedel,
da potrebuje prostor za delo in popravilo.
Črte niso bile popolne,
a celota je stala v pogledu.
Zgoraj je soba počivala, nevedna,
majhni svetovi so rasli v tišini.
Iz omejitve se je rodila milina.
Iz mehke bližine je zrasel prostor upanja.

Tomaž Jevšenak