Ne spoznavam Te
kot predmeta med predmeti,
ne kot misel, ujeto v mrežo pojmov,
ne kot ime, ki ga razum obrne
in položi na polico definicij.

Kajti Ti nisi misel —
Ti si izvir Svetlobe,
ki misel šele prebuja.

Bistvo Tvoje je nedostopno,
kakor globina morja brez dna;
vanjo ne stopa razum,
temveč molk.
In prav v tem molku
se začne védenje.

Energije Tvoje
so kakor žarki sonca:
ne razkrijejo sončevega jedra,
a segrejejo obraz,
razsvetlijo oko
in preobrazijo srce.
V njih Te resnično srečam,
ne z definicijo,
temveč z udeleženostjo.

Razum se umakne,
ne kot poraženec,
temveč kot stražar,
ki odpre vrata globljemu:
treznoumju,
pozornosti srca,
tišini, ki moli.

Tam, v globini diha,
se ime Jezus
ne ponavlja kot beseda,
temveč kot ontološki ritem bivanja;
in spoznanje
ni več informacija,
ampak preobrazba.

Luči Taborja
ni mogoče izmeriti,
a jo je mogoče nositi.
Ni ustvarjena,
pa vendar dotakljiva;
ni zajeta v um,
a zajame celega človeka.

Tako vem,
da Te ne poznam po bistvu,
a Te poznam resnično;
ne z očmi telesa,
ne z logiko sveta,
temveč s srcem,
ki je očiščeno
in zato vidi.

To je védenje,
ki se rodi iz kesanja,
raste v molitvi
in dozori v svetlobi —
ne da bi razkrilo skrivnost,
ampak da bi človeka
vpeljalo vanjo.

Dejan Živko