Draga Marica

Spet je september, spet prvi šolski dan

in spet so oživeli spomini.

Zato ti pišem. Nemalo sem v zadregi,

ker ne vem, kam naj pismo naslovim,

saj se je po vasi govorilo,

da si šla v nebesa.

1. septembra 1959 je bilo sončno jutro,

potok je glasno žuborel in od severa

je vlekel komaj zaznaven piš.

Torba me je žulila v ramena. Bilo me je strah 

in zdelo se mi je, da sem sama na svetu.

Potem sem te zagledala svetlolaso in večjo od sebe.

Poklicala sem te: Milojkaaa! Ustavila si se in me počakala.

Ko sem te dohitela, sem spoznala,

da nisi četrtošolka iz sosednje vasi.

Bila si druga, meni nepoznana deklica.

Na čelo ti je padal predolg frufru,

za ušesi si imela tesno spleteni kitki.

Blage modre oči so me skoraj proseče motrile.

Bila si velika in niti ne koščena, kljub temu 

si se mi zdela prosojna in krhka, tako krhka,

da bi te lahko prelomila sapica vetra.

Nasmehnila si se, ko sem se ti v zadregi hitela 

opravičevati, ker sem te zamenjala.

Dejala si,

da ni važno,

da si Marica,

da greš letos v drugi razred

in da v šoli nič ne znaš.

Naslednjega septembra sva se znašli 

v istem razredu, spet si ponavljala.

Bila si nespretna, bala si se risanja, še bolj telovadbe.

Pred tablo si stiskala ustnice, dokler se te učiteljica 

ni usmilila in te poslala v klop.

Domov sva hodili skupaj, moja mama te je nekajkrat povabila h kosilu.

Potem si kar sama prisedla, tiho kot miška si čakala na krožnik mineštre.

Z bratom sva se včasih pritoževala, 

da zaradi tebe dobiva kolešček klobase manj.

Mama naju je vselej utišala,

da nimate,

da tvoj oče vse zapije.

Tako, draga Marica, pismo je napisano, upam, da se me še spomniš.

Tvoja davna prijateljica 

Majda

P.S.

Hvala ti za skromnost, potrpljenje in mil pogled.

Ti niti ne veš, veliko, zelo veliko si mi dala.

Lea199