1.Akt

Vse odkar smo prišli iz

matere Afrike in

počasi, skozi

tisočletja zim

slačili svojo temno kožo

ter ob plemenskih ognjih

sanjali pramatere

iz Villendorfa

ter krdela živali

in svetove mrtvih,

se naš um ukvarja

z idejo črnine

in skuša najti

kačji temni lev,

ki nam ga je

slekel oče Kronos.

2. Akt

Tega smo najprej iskali

v tišini jamskega prostora in nato

v misteriju klitja semen,

ki iz črne prsti,

poženejo, kot da bi se

vnovič rodile.

Potem smo izgubljeno

kožo iskali v svetosti geometrije,

kjer Anubis varuje vstop

v nekropolis - svetove mrtvih,

in ob njih postavili sedmo čudo sveta -

tri Keopsove piramide.

Nato smo počasi pozabili,

da iščemo polt, ki je bila naša:

temno kožo so začeli za nas

nositi drugi - sužnji,

ženske, živali, kulture,

celo mati Zemlja.

3. Akt

Kmalu se je slečena koža,

po vseh ponavljanjih

 ouroboričnega leva

utelesila kot čista sila metafizike,

postala je življenje velikega drugega -

tiranov in krutih cesarjev,

žrtvovanj, krivde in zgodb o

peklu in nebesih:

substanca vseh religij.

S čustvom nabita misel,

ki smo jo tako

dolgo ponavljali,

da je vzklila v duhovno obličje

in postala temelj

boja med dobrim in zlim -

negativni jaz.

4. Akt

Ta ideja oblečena v kulturne noše

se je utelesila  v zgodbo

nas otrok matere Zemlje,

in kamera obskura

ali narobe obrnjen svet.

V njem nastopajo

čarovnice in inkvizicija,

pogani in cesarstvo,

alkimisti in svinčene usode,

znanstveniki in kleriki,

rimljani in nek tedaj

vsem neznani

prerok Ješua katerih je bilo

tiste dni v Galileji

na pretek.

5. Akt

Tudi danes se zgodba ponavlja:

zlato spreminjamo v kosti,

ljubezen v bančne transakcije

in Zemljo v rudnike.

Zraven žebramo

različne molitve

in se pritožujemo,

da nas od dolge poti

bolijo kosti in duša,

a še vedno ne želimo

prisluhniti ritmu,

ki poje v nas od vekomaj

in kliče na pozabo boja med

svetlobo in temo.

6. Akt

Ta ritem nam tiho mrmra:

potreben je zgolj

trenutek zveneče tišine

v katerem končno uzremo,

da smo veliko zgodbo

ustvarili mi sami,

skupaj s tisočletji,

ko smo iskali lasten slečeni

lev in to iskanje ponavljali

v neskončnem vrtenju rek

časa in kulture.

7. Akt

In prisluhnemo znova

svetu kot pesmi pokrajin

in ciklusov zgodb,

opasanih na plečih

prednikov,

ki so prišli

iz Afrike, iščoč

nove pesmi, horizont

in pustolovščino -

Odisejo človeštva.

En Ris