Strah me je temnih senc,

plazijo se za mano,

pljuča se polnijo z mrzlo sapo.

Stečem.

Le zakaj mi še sledijo?

Krčevito prsti se oprimejo srca,

ki v prsih neumorno divja.

Strah me je,

nihče ne sliši tega.

Črno se mi zgodi pred očmi,

pod nogami se odpre globoka vrzel.

…

Padam.

Padam kot kamen z gore.

Okoli mene plazi se tišina,

objame me praznina,

čutim mraz.

Strah me je neznanih globeli,

rek zloveščih misli,

ki polnijo mi glavo.

Je tako, ko umreš?

Ne more biti,

preveč preprosto je.

Obup, glasovi, videnja duhov.

Kovinski hlad posije na obraz.

Na dnu sem.

Anabea