osamljenost me je stresla
pri konzerviranih paradižnikih

en trenutek sem tehtal pomaranče
kot majhna sonca v svojih rokah
naslednji
je svet utihnil
na zelo glasen način

hodnik številka pet je dihal
fluorescentna svetloba je brnela
kot da pozna moje ime
in ga pozabila

stal sem tam
z vozičkom, ki je škripal
pošten in pokvarjen
in mislil
tako se torej začne
ne ponoči v postelji
ne z viskijem
ampak med popusti in udrtimi pločevinkami

bilo je eksplozivno
kot ko poči papirnata vrečka
a nič ni gorelo
nič se ni sesulo

starec se je smejal pri kruhu
ženska se je prijazno prepirala s ceno
nekdo je spustil kozarec
in kozarec se ni razbil

takrat mi je postalo jasno:
osamljenost ni luknja
je soba s slabo svetlobo
in veliko izhodi

jabolka so bila zložena
rdeča in trmasta
še vedno verjamejo vase
in to sem občudoval

vzel sem eno
hladno in živo
in čutil sem smešno upanje
kako se mi zakotali po prsih

morda je to ### življenje ###
da te občutki napadejo
in greš vseeno naprej

potisnil sem voziček naprej
kot majhno ladjo
skozi znana morja
vedoč, da bom nocoj jedel
vedoč, da jutri obstaja

osamljenost je hodila ob meni
ne kot sovražnik
le kot nenadna sprememba vremena

in nasmehnil sem se,
ker tudi nevihte
pomenijo, da nebo daje pozornost

Hors