Nocoj na ulicah je gneča,
vsa mesta polna so ljudi.
Vsi čakajo, da pride sreča,
a ona sama je, v temi.

Bleščice, lučke in ljudje,
vse to je zanjo tuje,
zdaj v sebi čuti le gorje
in v noči obupuje.

Še ti preslišal si njen klic,
zavrnil vsa vabila,
pogledal stran od njenih lic,
zato se je zlomila.
--
A zdaj ne bo te več klicala,
preveč bilo je vseh laži.
Predolgo je v temi stala,
zdaj tudi zanjo se jasni.

Na drugi strani so luči,
drugačne, bolj svetleče.
Tam končno našla bo oči,
ki gledajo ljubeče.

Katarina Ambrož