P. N.
Misliš,
da besede ne pomagajo -
ne bom te prepričevala.
Pisala ti bom.
Nad belim listom brez črt
škreblja modro nalivno pero.
Ne premišljujem.
Prelivam se v črke, presledke, ločila,
prelivam se čez tvoje polje -
ne da bi poplavila,
da nahranim korenine.
Tvoje in svoje.
Ves čas vidim mamo
(s tiste stare fotografije,
posnete v dnevni sobi)
ujeto v hudomušni nasmešek.
Končam.
Vrstice so ravne,
le začetki mi rahlo drsijo v desno.
Natančno oblikujem črke,
ko pišem naslov.
Začnem tako kot smo včasih...
Hudomušnost je vrlina. :) Lepa pesem.
Ni pomembna vsebina sporočila, pomembno se je spomniti ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 14. 12. 2025 ob 11:43
- Prebrano 197 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 43.3