Pomislim, kako žari zlato,

medtem ko mi natakar želi postreči s penino.

Zavrnem jo sredi hladnega prostora.

Ne vem, kam bi moralo pasti moje oko.

Trudim se, da ne pogledujem proti vhodu.

Reši me sijoč marmor.

Lovim njegove sence v ritmu svoje tišine,

medtem ko nekdo nekomu popravlja kravato

in se nekdo glasno zasmeje.

Počutim se kot otrok,

ki opazuje očeta,

kako spremlja politike na televiziji.

Enostavno ne razumem, kar naj bi morala razumeti.

Le gledam, kaj človeka vsrka in kaj ga izpljune,

medtem ko slišim aplavz.

Tina Pegan