
Stara šamanka
pozvanja in rožlja
s svojim zvočnim okrasjem. Boben
bobni v enakomernem hipnotičnem
ritmu.
V spodnjem svetu poišče dele
tvoje duše in ti jih vrne. Morje rok ki
drži svoje ognjene loke, se ziba v
omamo zvoka. Tačke poskakujejo
po ritmu črno belih tipk.
Volk si,
ki ga zima še ni stisnila v megleno
kopreno depresije. Svoboden duh
ti sije v starodavnih očeh, senzitivne,
mehke šape neslišno polagaš
na sneg.
Ko te telepatsko pokliče - veš.
Prisedeš k njej in si sam svoj, a
nikoli sam. Atmosfera zvezdnega
večera zdravi vse bolečine duše ...
Pesem si
ki odzvanjaš skozi eone
ki jih čas dolbe
skozi meandre
spomina duše -
ne pozabi tega,
nikoli!
Sam svoj, a nikoli sam ... Krasno.
Da nas koščki duše na zapustijo, ne smemo pozabiti na naše bistvo.
Hvala za čudovito pesem:-)
Hvala anja_i za branje in komentar.
Pozdrav! :)
Atmosfera zvezdnega
večera zdravi vse bolečine duše ...
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Kamena Strela
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!