Divji vetrovi vihrajo čez morske planjave,
zavijanje vetra se sliši kot volk iz daljave,
beli vršički modrega morja divjajo v plesu
na platnu, ki v daljavah grozi našemu očesu..

Ob divjanju severnega morja se vzpenjam,
v hrib, ki se ga borna trava s korenino drži.
Po starih poteh me veter potiska,
sem kot peresce izgubljenega ptiča
prestrašen, a le za hip in le na obisku.

Sol, ki veter jo nosi, draži moje oči,
na grebenu, nad morjem, vidim gručo ljudi.
Vsi kakor pingvini se stiskajo v skupine
vsi nekaj kažejo in gledajo v globine.

Razjarjeno morje, ki ga Pozejdon podi,
vetrovi mogočni, ki jih Eol lovi
vsi tam doli divjajo, z jezo bogov ob skale ropotajo.
S pobočij nad morjem se strmoglavec zapodi.

Ples tisočletni ne zmoti nihče,
divjanje narave je le del koreografije
ptiči oblečeni v pisano perje
so najlepši pogled za oči, ko veter tam brije.

Postanem
se vkopljem v breg
razgled za bogove
in tam prav v pobočju
so gnezda
dom ptic na severnem morju.

Dom, ki ga volkovi ne dosežejo
ne valovi, ne vetrovi.
Nihče ga ne uniči.
Le  divja lepota narave
in čudoviti pisani ptiči.

Tomaž Jevšenak