Zjutraj me zbudi fanfara,

toliko zategnjena, da zveni kot

prdec z diplomo.

Desničarski orkester spet stoji pred blokom,

oblečeni vsi v svoje najboljše

plastificirane ideje,

ki se svetijo kakor naoljena rit pred volitvami.

Vsi v en glas tulijo:

"Red! Morala! Tradicija!"

Ampak iz njihovih ust žvenketa

samo drobiž strahu,

kot da vsak izžvečen slogan

pade iz ust kot stara plomba,

predelana v nacionalno dragocenost.

Eden od njih ima megafon,

ki smrdi po strahu in adrenalinu

kot wc školjka po mitingu.

Vpije, de je progres "pedrska zarota",

da je enakost "jebena utopija",

da pravice pripadajo samo "normalnim",

tistim z "čistim rodovnikom"

in "dovolj ravnimi hrbtenicami".

Čeprav se njegova krivična hrbtenica

zvija kakor prepovedan dildo

pod težo lastne svetosti.

Drugi maha z zastavo,

ki je tako posrana z nostalgijo,

da bi jo moral prati s solno kislino.

Trdi da je domovina devica,

in da jo progresivci "posiljujejo z idejami".

Jaz pa ga gledam,

kako se drži za drog zastave

kot pubertetnik za kurac,

in si mislim:

Domovina ni devica.

Domovina je bar,

v katerem pijemo vsi.

Tudi ti, jebeni moralni sommelier.

Tretji pride do mene,

z izrazom mučenca,

kot da ga je lastna pamet zapustila

že leta '95.

Reče: "Red mora biti!

Ljudje rabijo nadzor!"

In tako pljuva med besedami,

da bi lahko zalival travnik,

če bi imel travnik rad

gnus in ignoranco.

Pogledam jih vse skupaj:

ta cirkus svetega ogorčenja,

ta procesija hudih kompleksov,

ki se šopiri v navideznem heroizmu.

Drobiž misli, zlepljen v kupček,

ki bi ga še pes izpljunil.

Če bi imel pes tak slab okus.

Potem pa izza vogala privlečejo

maskoto svojega gibanja:

ogromen napihljiv anus,

obarvan v barve "tradicije".

Okoli njega se dero:

"ZA RED! ZA OHRANITEV!"

In jaz si mislim:

Ja, ohranjate -

najraje lastno rit

v toplem udobju strahu.

In ko mi začnejo razlagat

da je svoboda "preveč nevarna",

da misel " ne sme  biti razpuščena",

da je umetnost "preveč svobodna",

mi v glavi klone potrpljenje.

Odvržem cigaretni ogorek,

jim rečem:

"Vaše ideje niso red.

Vaše ideje so duhovna zaprtost.

Zaprtost, ki bi jo moral zdraviti

progresivni laksativ."

In oni se zgrozijo,

kot da sem rekel bogokletje.

Kar je po svoje res.

Bogokletje proti njihovemu bogu -

tistemu malemu, mizernemu,

škripajočemu bogu nadzora.

Zaprem okno,

prižgem si joint,

pustim, da njihov cirkus odjadra

v svojo lastno zgodovinsko luknjo.

In nazdravim dnevu,

ki ostaja dovolj velik,

da sprejme vse -

tudi njih, čeprav bi ga

najraje ovili v plastiko. 

Taras Miller