Moje misli so otrple, ostre, mirne,
zimsko sonce začne zmrzovati,
moja volja ne obvlada več mene,
težko, trudno breme se učim nositi.

Svet se razširi v negotov pramen,
zaspanost tiho se prikrade,
po svojih, skrivnih, vijugastih straneh
moje budno telo tone v spanje.

Stojim sredi gneče na poti,
kjer mimo hitijo neznanci,
sam vase zaprt, v soncu in dežju,
kot izgubljena, brenčeča pesem.

Kot muha topa, ki noče proč,
ne morem pregnati misli stran,
ta samotna črna točka je moj dom,
kjer so vse besede zaman.

Tomaž Jevšenak